Ko postanejo tuje sanje naše merilo:
psihologija primerjanja v digitalni kulturi
Vplivnežem, znanim osebnostim in drugim osebnim ikonam sledimo na Instagram in TikTok profilih, YouTube kanalih, smo člani njihovih pogovornih skupin na WhatsAppu, poslušamo njihove podkaste in spremljamo druge oblike digitalnih vsebin, ki jih ustvarjajo. Zvesto beležimo vsak njihov korak, nakup, oddih, življenjski mejnik in ostale drobce iz vsakdana, skrbno izbrane za deljenje z javnostjo; kot pravi ena naših najljubših vplivnic, nam želi s svojimi vsebinami ponuditi predvsem pobeg od izzivov polne realnosti. Vendar; kaj zares občutimo ob spremljanju tujega vsakdana? Ali na nas deluje spodbujevalno in motivacijsko, ali lahko priznamo, da ob občudovanju popolnih obrazov s popolnimi življenji sledimo predvsem uresničevanju njihovih sanj, medtem ko naše lastne ob občutkih nezadostnosti, neuspešnosti in neprimerljivosti počasi, vendar vztrajno tonejo v pozabo?
Tamari Kalinić (IG @tamara) sledimo že več kot desetletje – vse od takrat, ko nas je dvakrat tedensko pozdravila iz svoje najstniške sobe v britanskem Brigtonu, ter z nami delila vpoglede v svoje najnovejše modne in lepotne nakupe, potovanja ter kolekcije oblačil, obutve in modnih dodatkov s podpisom priznanih blagovnih znamk. S spremljanjem smo ustvarjali in neomajno hranili svoja hrepnenja po prestižu, sanjali o potovanjih na mondene destinacije, si zastavljali cilje, ki bi nas popeljali do “točno takšnega” življenjskega sloga, ter občutili zmagoslavje, ko nam je morda za trenutek uspelo, in smo po napornem študijskem (ter kasneje delovnem) dnevu uporabili enako bleščilo za ustnice, kupili prvo dizajnersko torbico, našli svojo prvo zaposlitev, se preselili v le naše najemniško stanovanje, potovali, živeli – in zmeraj jasneje spoznavali, da videnemu ne zmoremo slediti, ter da se vrzel med nami in Tamaro le še povečuje.
Po trinajstih letih smo tako neke srede ob gledanju nazadnje objavljenega “vloga” melanholično strmeli v še en nakup redke Hermesove torbice in občutili – praznino. Pod težo resničnega življenja z še resničnejšimi težavami smo vdano strmeli v zaslon in občutili poraz. Instagram objave in You Tube vlogi niso postali le pobeg od izzivov polne realnosti, temveč merilo za lasten (ne)uspeh in vrednost, izgubljeno pod bremenom primerjanja.
Instagram, @tamara
Kdaj se aspiracija preoblikuje v mentalno breme in zakaj občudovanje preraste v zavedanje o lastni nezmožnosti dohajanja idealiziranega sveta, za katerega pozabljamo, da je preudarno zasnovan konstrukt?
Sodobni medijski prostor ustvarja neprekinjen tok idealiziranih podob, ki se z internalizacijo preoblikujejo v implicitne primerjalne normative – merila, po katerih začnemo vrednotiti lastne zmožnosti, dosežke in življenjske okoliščine. Slednje niso produkt osebnih potreb, temveč izkrivljen zunanji konstrukt, v katerem posameznik ne ocenjuje, kaj zares potrebuje, temveč, kaj bi moral doseči, da bi izpolnil svoj imaginarni ideal.
Naš kognitivni sistem je evolucijsko naravnan na primerjavo; preko nje vzpostavlja orientacijske koordinate in občutek umeščenosti v socialno okolje. V digitalnem kontekstu ta primerjalni proces izgubi svojo regulativno funkcijo in postane vir deformiranih presoj ter napačno vzpostavljenega referenčnega okvira, ki ga določajo ekonomski privilegiji, dostop do specifičnih socialnih mrež ali odsotnost bremen, ki so za družbeno večino konstitutivni del vsakdana.
Ko nas življenje preizkuša z negotovostjo, izgubo, boleznijo, finančnimi omejitvami, čustveno izčrpanostjo, preobremenjenostjo in drugimi stanji, je uresničevanje hrepenenj prekinjeno zaradi porušenega ravnovesja med razpoložljivimi viri in nerazumnimi zahtevami idealizirane realnosti.
Instagram, @ericstefanski
Ekonomija hrepenenja: zakaj ideal prevlada nad realnostjo
Sodobni medijski prostor proizvaja neprekinjen tok idealiziranih podob zaradi kombinacije strukturnih, ekonomskih in psiholoških mehanizmov, ki skupaj določajo, katere vsebine postanejo vidne, ponovljive in normativne.
Prvi ključni razlog je ekonomska logika medijskih in digitalnih platform, ki so postale zvesti spremljevalec našega vsakdana. Večina sodobnih medijev – vključno z družbenimi omrežji – deluje v okviru komercialnega modela pozornosti (ang. attention economy), v katerem je uporabnikova pozornost glavno tržno blago. Idealizirane podobe so učinkovitejše pri generiranju emocionalnega angažmaja, kar pomeni, da povečajo čas zadržanosti, frekvenco interakcij ter verjetnost širjenja. Algoritmi posledično preferenčno izpostavljajo vsebine, ki vzbujajo visoko emocionalno odzivnost – idealizirane reprezentacije zato niso naključje, temveč stranski produkt podatkovno vodene optimizacije.
Drugi razlog je marketinška in potrošniška struktura sodobnih ekonomij. Idealizirane podobe delujejo kot psihološki sprožilci aspiracij in s tem povečujejo verjetnost potrošnega vedenja. V tem smislu ne gre za preprosto “kapitalistično manipulacijo”, temveč za sistematično integracijo psiholoških mehanizmov (želja, primerjava, hrepenenje) v komercialne komunikacijske strategije. Idealizacija deluje kot instrument, ki spodbuja identifikacijo, hkrati pa ustvarja občutek vrzeli med “tem, kar imamo” in “tem, kar bi lahko imeli”, kar je ključno za stimulacijo potrošnje.
V sodobnih potrošniških okoljih je identiteta vse pogosteje artikulirana skozi tržno dostopne simbolne kazalnike – luksuzne blagovne znamke, prestižne dodatke, življenjski slog in potovalne destinacije. Status, ki je bil nekoč rezultanta socialnih in kulturnih dejavnikov, je danes mogoče kupiti in performativno prikazovati.
Tretji razlog je psihološka učinkovitost pozitivne idealizacije. Človeški kognitivni sistem preferira estetsko zaokrožene, konsistentne in pozitivno obarvane dražljaje, saj jih hitreje procesira in si jih bolje zapomni. Mediji zato intuitivno reproducirajo podobe, ki ustrezajo tem perceptivnim preferencam. Rezultat je okolje, v katerem postanejo idealizirane reprezentacije bolj vidne, bolj zaželjene in bolj trajne kot kompleksne ali realistične predstavitve.
Instagram, @alexadagmar
Med idealiziranim in realnim jazom
Da bi opisane notranje obremenitve ustrezno naslovili, je ključno prepoznati razkorak med idealiziranimi reprezentacijami in realnimi življenjskimi pogoji. Psihoterapevtska praksa ta razkorak opredeljuje kot napetost med idealiziranim jazom – konstrukcijo, ki jo oblikuje izpostavljenost družbeno zaželjenim podobam – in realnim jazom, ki je pogojen s konkretnimi psihičnimi, socialnimi in materialnimi okoliščinami. Bolj kot je razhajanje med obema strukturama izrazito, večja je verjetnost porasta samokritičnosti in nezadovoljstva.
Pri tem je bistvenega pomena razumevanje strukturne neenakosti pogojev, v katerih družbena realnost ni univerzalna. Ljudje ne dostopamo do svojih ciljev s primerljivih izhodišč – razlike v ekonomskih možnostih, zdravstveni stabilnosti, socialni podpori in drugih determinantah vplivajo na to, kaj je posamezniku sploh dosegljivo v določenem okolju in življenjskem obdobju. Zanemarjanje teh dejavnikov vodi v ponotranjeno samookrivljanje in napačno sklepanje, da je napredek odvisen izključno od osebne volje, vztrajnosti in načrtovanja, ki skupaj predstavljajo zgolj recept za nenehen občutek neuspeha in psihološki zlom.
Kako v primežu idealiziranih podob ohraniti jasnost in znova osmisliti – sebe
Ko ob spremljanju idealiziranih podob nehote posegamo po primerjanju, ne izgubljamo le stika s svojimi možnostmi, temveč tudi z lastno realnostjo. Ta od digitalnih idealov ni manj vredna, le preprosto drugačna: idealizirane podobe delujejo kot agitatorji, ki našo pozornost preusmerjajo s ključnih aspektov bivanja – varnosti, zdravja, medsebojnih odnosov, psihološke stabilnosti, svobode – k simbolnim kazalnikom uspeha, ki v ustvarjaju brezmejne spirale hrepenenj redko vodijo do trajne izpolnitve.
Obnovitev stika z lastnimi potrebami in aspiracijami zato ne pomeni odpovedi ambicijam, temveč ponovno osmislitev nas samih: premaknimo se od smernic, ki nam jih vsiljuje medijsko-sistemski okvir, k ustvarjanju življenja znotraj naših lastnih koordinat. Kaj je za nas resnično pomembno, kaj nas osrečuje in kaj izpopolnjuje? Morda slednje ni še ena torbica ali nov avtomobil, temveč – odgovor poiščite sami.
Instagram, @pietro.terzini
Naša vrednost ni odvisna od stopnje približevanja idealiziranim reprezentacijam, temveč od zmožnosti, da svoje življenje osmislimo znotraj lastnih koordinat. Ne zato, da bi nekoč ujeli sanje nekoga drugega, temveč zato, da bi lahko – zavedno in avtentično – živeli svoje.
Obiščite nas na Instagram profilu @leditorialslovenia in z nami delite svoje mnenje - z veseljem mu bomo prisluhnili.
